Forum - Vetercek.com

Noro. Bi bilo pa zanimivo videti track.

Z dovoljenjem avtorja objavljam njegov podvig.

======

Pozdravljeni,

sam sicer večinoma zgolj z veseljem prebiram vaše dogodivščine, saj zaradi službe srfam precej manj kot nekoč in sem poleg tega verjetno proti večini vas bolj trobentač kar se tiče formuliranja. Vseeno pa sem na tokratnem dopustu imel ”zanimivo” dogodivščino s formulo.

Odkar sem si kupil lifecase (vodoodporni ovitek) za svojega iPhonea in nosilec za okoli roke, sem razmišljal o popotovanju izven domačega Piranskega zaliva. Po nekaj izletih preko linije Savudrija-Piran sem ugotovil, da je možno tudi v večjih valovih z malo prilagojeno vožnjo obvladati “garažna vrata”. Tako sem začel razmišljati, da bi bila zanimiva in dobra dogodivščina pot preko Tržaškega zaliva. V to sem skušal prepričati tudi svojega brata in prijatelja s ”sosednje” obale, a noben razen nasmeha ni pokazal kakšnega resnejšega namena, da se pridruži.

Želja (in zaupanje v lastno znanje) je počasi naraščala in dober teden dni nazaj, na 11.08.2014, sem se po “preizkusu vetra” (beri: po kakšnem kilometru v Tržaški zaliv) na mah odločil, da danes uresničim svoj cilj, da prečkam Tržaški zaliv do Grada. Bil sem na opremi P7 Ac-1 10.0 (precej napet), JP formuli 2014 in na Zoranovem (takrat še) Sharku 65 ter imel s seboj polno vrečo vode v camelbacku (1,5l), do konca napolnjen telefon ter v ušesih pesem od Red hot chilli peppers. Prižgal sem GPS aplikacijo in s polno optimizma in poguma štartal na pot v rahlo orco.

Valovi so bili sprva okoli 1m, veter (jugo) ravno pravšnji in pomislil sem: “ha, piece of cake”. Po kakšnih dvajsetih minutah glisiranja sem že nekoliko čutil levo stran trebušnih mišic in odločil sem se za kratko pavzo, da preverim svoj kurz. Ugotovil sem, da to ne bo ok, saj bi ob nadaljevanju iste poti prisrfal nekje v Beneteke (nekega dne) in ker je veter še nekoliko pojačal, sem se odločil za downwind okoli 150 stopinj (+/-) od vetra. Ker so se valovi povečali na okoli 3-4m in je bil veter nekoliko močnejši, sem si olajšal situacijo in jadro še nekoliko napel po loku. Kljub temu se je začel manj prijeten del poti, saj z downwindom in velikimi valovi nimam toliko izkušenj. Tako sem po približno 30 minutah večje borbe z metodo ”trial and error” ugotovil, kdaj se splača malo bolj spusitit z vetrom, kdaj po valu navzdol in kdaj raje chicken out v veter, da nisem doživel neprijetnega zapičenja v val. Po tej borbi sem bil že precej “izpraznjen” in privoščil sem si “oddih” v orco. Kmalu sem se odločil za novo pavzo in ogled GPSa, saj nisem imel pojma, kako daleč sem od česa - nisem namreč videl niti obale na Hrvaško in Slovenijo niti italijanske obale. S precejšnim nelagodjem sem ugotovil, da sem šele na dobri polovici poti.

Bil sem v dilemi - nadaljevati in stisniti zobe ali obrniti in “priznati poraz”. Ker je bila ura “šele” 15.00 in veter ni kazal znakov popuščanja ter napoved ni bila slaba, sem se odločil nadaljevati (še posebej, ker je prišel na vrsto komad od Queenov: We are the champions in sem rekel, da v najslabšem primeru pokličem starše na pomoč, da me pridejo iskat z barko). Of we go torej. Zopet je šlo nekaj časa fino in zagledal sem prve obrise Italije, ki pa so bili drugačni od pogleda, ki sem ga navajen iz daljave v Piranskem zalivu. Tako sem se še enkrat ustavil in ugotovil, da vozim preveč proti jugu, zato sem še nekoliko bolj usekal z vetrom (kar je bilo na čase celo lažje kot prejšnji kurz). Po dobrih 20ih minutah sem bil že tako blizu obale, da sem se odločil, da imam dosti. Cilj sem izpolnil (vsaj v teoriji), ura je bila že precej in tudi z doma so me že klicali, kje sem (op. to sem ugotovil sicer malo pozno, saj sem pozabil nastaviti na “avtomatično” menjavo omrežja).

Naredil sem tack in se pripravil na zglisiranje po valu, ko kar naenkrat niti blage veze nisem imel, v katero smer štartati. Nič ne de - sem rekel - si bom pomagal z mobitelom. A na nekajmetrskih valovih in majhnem bleščečem zaslončku sem le s težavo določil približno smer. Spodbudil sem se: ”Dobro, štartaj nekoliko bolj v orco in boš spuščal, če boš previsoko.” Pripel sem se na trapez, se nagnil nazaj in….

“HRRSK!!!”

… popustila je klipsna od loka. Oz. popustila je slab izraz… razletela se je pri vijaku, bi bilo bolje rečeno (šlo je za relativno nov lok NS-ov Platinum, ki mi je do tedaj odlično služil). Ni potrebno razlagati, da me je oblila zona in že sem razmišljal, kaj storiti in v mislih že imel scenarij stila ”Reševanje vojaka Ryana”. A na srečo se je zlomljen del nekako ujel v vrvice in lok je še vedno držal (sicer z rahlo retro pridihom, saj je z veseljem ”plaval” gor in dol). ”Nič - pa poskusimo - na pomoč lahko še vedno kličeš.” sem se brcnil v rit, jadro še malo zategnil, saj se je lok prestavil za kakšnih 4cm proti premcu in poskusil zaglisirati.

Jadro sicer ni imelo prav dobrih lastnosti, ampak na mojo srečo je bil izjemoma (pre)močen veter v pomoč in deska se je dvignila iz vode. Začela se je precej daljša in vsaj emocionalno bolj naporna pot domov. Jadro namreč ni šlo prav dobro v veter, veliko počasnejše je bilo, pa še v valove sem moral voziti. Tako sem bil celo pot na robu glisiranja (vsaj tako se mi je zdelo) in se mi je res vleklo ko kurja čreva. Za povrh vsega sem na poti nazaj ugotovil, da okoli 4-5km sredi zaliva nobeno omrežje ne povleče. “Sreča” je bila zvrhana, ko kljub temu, da sem po kar nekaj mučnih ”minutah” z veseljem ugledal hrvaško/slovensko obalo, niti pol k**** nisem vedel kam plujem in ali imam pravi kurz, nisem si pa upal nehati glisirati, saj se mi je zdelo, da lok jedva drži. Po še nekaj časa, ko še vedno nisem imel pojma, kam grem, sem se ustavil in ugotovil, da sem si izbral za smer Izolo. Shit... prejšnji ponos na moj ”downwind run” se je hitro spremenil v mentalni ”slap in the head” ob lastni naivnosti, da z višino ne bo problema na poti nazaj. Ah ja, situacija je takšna kot je in lahko bi bila slabša, sem se skušal potolažiti in si zadal cilj, da probam priti vsaj v Piranski zaliv, kjer bo oče z barko v parih minutah in v ne prevelikih valovih hitro pri meni. ”Kjer je volja, tam je pot” in kljub slabem preformansu sem uspel s tehniko dvižne vrvice (ne vem, kako se temu strokovno reče, da s prvo roko držiš štrik :)) pridobiti še okoli 20 stopinj in upal, da bo dovolj.

Sedaj sem obalo že dobro videl in kmalu me je razveselil HR CRONET. A kljub temu, da sem sedaj že dobro videl vso obalo in ocenjeval, da ne morem biti oddaljen več kot dobro tretjino tržaškega zaliva, še vedno nisem prepoznal ničesar – kot bi prišel v drug svet... Zanimivo je, da prva stvar, ki sem jo končno spoznal, ni bil Piran ali Savudrija, ampak umaška cementarna (velika hala) in z oddihom sem ugotovil, da imam dovolj višine, saj sem glisiral nekje proti Umagu. Šele prb 10km od obale sem kot prvi objekt na naši obali zagledal Bernardin (hotel Emona), Pirana pa še kar nekaj časa ne, saj je bil iz mojega zornega kota (direktno v rt) popolnoma neprepoznaven. Ni se videlo niti cerkvice niti hiš, ampak le majhno rdeče-belo gmoto.

Že sem bil ponosen nase in si rekel: ”Ha, pa si na konju”, ko me je bog Eol razveselil in začel polagoma zapirati usta. Zaradi višine sem (z nekaj prekinitvami) ostal v glisu vse do roba Piranskega zaliva, ko sem v zavetju zaliva vrgel ponos in puško v koruzo in z olajšanjem poklical očeta, da me pobere na robu zaliva. Po nekaj manj kot treh urah sem le ugasnil GPS. V tem času sem opravil pot 71km s povprečno hitrostjo 25,1 km/h in max hitrostjo 44km/h (nič takega sicer, saj sem že naslednji dan s prijateljem dosegal hitrosti do 53km/h pa vseeno). Po okoli 5ih urah neprestanega srfanja sem bil totalno sesut in prvič v življenju sem bil ponosen na svoj ”walk of shame”, ko me je fotr peljal nazaj na obalo.

SKLEP?

Ko razmišljam o enem stavku, ki bi mojo izkušnjo lepo zaobjel, mi najprej pride na misel ”Gledaj ti glupega Slovenaca” :). A tudi brez heca menim, da lahko z lahkoto štejem dogodek med tiste (in to kljub temu, da sem bil prepričan, da sem naredil vse za to, da opravim pot kar se da varno), kjer sem imel več sreče kot pameti. Vse se je namreč končalo dobro, izkušnja je bila res enkratna (in tudi zadnjikratna :P) ter se je gotovo vtisnila v dolgoročni spomin veliko globlje kot kakšno ”navadno” formuliranje po fletu. Ne glede na navedeno pa sem se (kot že nekajkrat doslej) zavedel, da nikoli ne moreš biti pripravljen na vse in narava slej ko prej ”zmaga”, v kolikor jemlješ nepotrebne izzive. Tako sem se naučil, da bodo odslej moji formulaški izzivi vezani na eno samo obalo, brez odprtega morja.

Sam sem se v tej izkušnji naučil veliko (tako z srfarskega znanja, ocene vetra, kot življenjske izkušnje). Upam, da bo tudi vam vsaj malce v razmislek. Če pa ne, pa si želim, da ste se vsaj malo nasmehnili ob mojem poskusu prispevka epskih razsežnosti z nerodnim poskusom uporabe dramskega trikotnika ;).

Dobro srfanje in čim manj zlomljene opreme!

Ljudje v splošnem takšnih podvigov ne jemljejo z dovolj resnosti in priprav. Vse je super, dokler ne pride do sranja (odpoved opreme, veter pojača ali crkne, v vodi kaj nabašeš, orientacija, vidljivost ...)

5-5,5 km od obale že težava vidljivost, če sta obe obali položni, brez višjih vzpetin, stavb, itd. - je o tem poročal surfer, ki je poskusil z istim podvigom. Vmes tudi zmanjka mobilnega signala. Njemu je odpovedal še lok. Skratka, "perfect storm" :) Razmislek o tem, kako v primeru brez mobilnega signala pokličeš na pomoč in pošlješ lokacijo, prepuščam bralcem.

Kot so že povedali, take podvige se varno izvaja v paru in po možnosti s spremljavo čolna, jet-skija, itd., ob stabilni vremenski napovedi. Za tole bi bila verjetno najprimernejša šibka celodnevna burja, ali pa močan pomladni maestral in kitefoil ;)

Tako daleč zunaj res ni heca, ko ti odpove jambor, lok, zanka na deski, kaseta, ali pa smernik/foil, ker nabašeš deblo v vodi. Zglob in trapez zanko še lahko oskrbiš z rezervo iz rukzaka, ostalo pa ... good luck. In vse to sem že doživel iz prve roke, pa me je pri odpovedi jamborja-loka obakrat rešila izredna sreča, da je takrat šel mimo gumenjak. 

Miha, zakaj ne gres malo nizje, recimo v fazano? Tam se lepo pelje na jugo od shore to shore, ni vala je pa predvsem varno. Pa se malo daljsa razdalja je kot sicer...dva spota sta..zravrn kampa pinete in malo visje peroj beach. Varno in zabavno 😊 

@Rekreator, poznamo tistega, ki je celo noč potreboval. V Lefkadi mi je osebno zgodbo povedal. Celo noč je na deski vaje delal, da se ne podhladi, itn. 

Smer pa mal druga, ampak Italija je bla. Je biu kr vesel, in žejen  k se je dotaknu kopnegal. Pa svojci tudi

Enkat je šu en na jugo. Ne po svoji volji. Pa samo na deski, ker se mu je jambor zlomu....celo moč je rabi.